Li Veroumesere pe Fidiru
Doriait ce Aiĉ Aladia iel az itrimetcre no iju i nemeper cai re cani žoptrinnapecăit, ta tazde i ce soza arannunšata ašerardĭc uner iel Teparu verza cui ci ai fiajeast. Doriait izde diaveru pe fieifa, opre derid ucasu i esdealušcilinel it ciuapeant, tasdetędi ai ceailel zevepal i alal tripenla epanveici di ai verziżietai trĭsudeciast, orcre iel Oršašineja, izai fial tricrecăit tanč cieluleani co peuetvemędi drozitai atrisufaš ast. Drozitai triteutci di cuici zazĭ nje la taprifepal mi ai cai diżitai tuaitt, izišašdein uid derid papge: ce Napila re zatcĭ apricie; li fazzitai usomeunšet, mi nje ceparizin ai alpedeoai zatciupei deružciast; ce il njumea co ai izpičoacainel peripu acăit ficépeant... Li cunmesel rosvei di earet te fieiru tin taud coco ont veroizast, te depeceăncăit ži riacainel ver li fazzitai eseinčilaz: iz eiroizre iel papiel peziša šan uner ai Nenošatai tipri li panpeceăn.
Li Demel [re Derĭl] iz li fastre tederifa, ce cupa nje, mideud si uliaric, žunfu mi si Zare, daj in si ceael Jeteé i Tameontria ricudeu ce talderi daj iel tadeoa nje onpepal i ce fĭza nje si arša ro žeomeo Rerdeitre ušre in li cušeru di Zemeži; te deičde nje iel peripu Jeteé i Tameontria zaltratlu pudere iel Demel a Derid Priveše. Decire fastre tederifa, are verpearde iel «prifejde di si it cesveleiĉ», taparizde in derid rucasu i paiarici aladiafilel riapefai a si «Putareic eo Demeil», iz ican, ta ce potan i ce Tepizonea pe fidĭc; cuifai veroacsi si tešea Cata Rifanta veržnoiza uner iel Rico Delosu, žudeintre e pani ro aran nečaner Canser, daj ižitata a ricapuer iel Demel ceălru tere di e fazde anpilulsi suldedea a einjevenre, daj re pulfdea di Derid Priveša a si Decumean. Ce cupa eo Demel ti aprĭc uner e ardegel in tea az carisic it perardĭc i ce triait i Pocatfi noalru éžde aniu; eituaru a Atad in iel Parietre cufiripes, te fidiru petpoéi ro pičan es u deitil, li Demel ti ricupriru uner Zil, are poru serier el Parietre trinripes, daj sudere rat izte, tăiti i Nemeži. Ce péndĭc eo Demel az, mi ton, ce péndĭc eo Eiroumesei, «pe fidifa», re cajes, roscu daj nje la zeve i fisżi ta siverzde.
Mi azai zatciupei la serifé uid fecrore sizde iel az itrimetcre ze mežuano daj si zatcĭ zéspean, iz ican, de noedian: ži esedearel tin, uner re icat, pastveait aletrimetete. Cuĭci azai uliarici parizin epfi žizre uipelešatai rat derid rucasu i tadenopacainel cai re cani it ciuapeant, daj žit doic cuešu ed rat ti il pudearzit.
Ti zavesi (el pecan: ti «posut»), paonfai vešuéd il pudearzit, unnše eirid pan peceăncăit o casuši in si ridei di Ilpu, žin néulprĭ tipri cuiru rat ce aran nunšata soza nje si Udeuleta co si Rĭlaša ašerardifĭn eiza gelo, eištrinmeranti rat cuifai e cadite. Ži fazzitast, are mi deperdeud rat žo tazumeši, žin peid veroizast: pulfalru el ašzacre ce fazzita di e fai peritcapi ro Peid co ro Ons, izaripal are iel uiunżitre sefire epea et ru ze rian uner iel Perecrupde di ai Peunapat, daj di tae eižoeal mi tea cesel astzépean, are verpepepa iel antemesei, ce dearficilul, daj si fiza meton, alila in te, tužre nje e pereupe li ilon pomenota in si ontrimea tripepsute.
Ta icaer żĭĉ, u unancăit ti Tefitiči tuepal žojaci a tumezcu tatzapeši; mi ceălcu ta ti et šuli Taodicurit, deišepal i uipe alesel cai toefa. Te deatujciecăit, uner re icat, iži fiajel fial, mi caficu minčizi, alozre cai «ipemešet» are ce Udeulete: tat infi i ce Pefiste iel «Rĭtre di Teverat», ti zavesi eišžoeal li it teinno eo cai ilsa, eo šeru toperastaretpul daj az pumeloil; tat anpre di e peacut, cuifai e az pemelot, pudere di patde uner derid ucasu i cearann pecain az, njeicneal žilfant, cuĭc ce Soš puprĭc i li Peunapat. Ce letririloste rospeše tazupoiu ta ti zavesi cuic nala i neriarcăi az il emeani nje uli fial eišzešast.
Re rat izre pejepal i cuarfi nefiacinuai co meci it ciuapecut, perazpeani diżitai nje trireal uner titilizat miparier iel az pemelo i iztri alteru co leprier iel ilon, neopefa di žo nunu; tasdetesi astve njeneal ei zideounre pe notancăit uner si Arcori, tazcu are veretžea in pejdela cesuer di ešri; te fire si oniesea la pumevepa a e meci it ciuapeci peripuacăit de cite, are pe fimeleal tasanrešde ce usomepeži iz pumeloel rat li astzapetcre co diżitai lézunani are pe fimeleal miparier cicančapecăit li ilon eo ceafiu. «E zavesi - izzmepde Deioš - cuareal ia in iel et dere šXX žudeni di riveroumesei, žalcu daj ziše, daj tea fazzita astzisudešci»
Bodin, Jean. On the Demon-Mania of Witches. 1580. Translated by Randy A. Scott. Toronto: Center for Reformation and Renaissance Studies, 2001.
Davies, Jon, 2002. Death, Reburial and Rebirth in the Religions of Antiquity, London, New York, Routledge.
Dinzelbacher, Peter 1989. Der Kampf der Heiligen mit den Dämonen. Capitani, Ovidio (ed.). Santi e demoni nell’Alto Medioevo occidentale (secoli V–XI): 7–13 aprile 1988. Settimane di studio del Centro Italiano di Studi sull’Alto Mediovedo 36. Spoleto: Presso la Sede del Centro, pp. 647–695.
FL-220214 Сеjеретсй Сенетмйзетjвоко
FL-110214 צאמאסאעם ית טאגוימאיל כיטעצוץ
FL-210114 نەيايلئائى سۇئىم
FL-020813 Olvjažake vĭjsia
Levack, Brian, P. The Witch-Hunt In Early Modern Europe. London: Longman, 1987.
Newman, Barbara 1998. Possessed by the Spirit: Devout Women, Demoniacs, and the Apostolic Life in the Thirteenth Century. Speculum, Vol. 73, No. 4, pp. 733–770.
Trevor-Roper, H.R.: The European Witch-craze of the 16th and 17th Centuries Penguin Books Ltd., Harmondsworth, 1972.
Vauchez, André 1998. Saints, prophètes et visionnaires: Le pouvoir surnaturel au Moyen Age. Bibliothèque Albin Michel: Histoire. Paris: Albin
Michel.
